Frančišek Smerdu (1908−1964) je eden tistih naših kiparjev, ki je zadnje čase kar nekako spregledan, čeprav je s svojimi deli pomembno zaznamoval slovenski javni prostor. Prebivalci Kranja gotovo poznate njegov Spomenik Francetu Prešernu na Glavnem trgu, Ljubljančani pa poznamo njegov Spomenik Ivanu Cankarju na Rožniku in precej novo postavljen kip boginje Ekvorne na Gallusovem nabrežju.
V Narodni galeriji ga na stalni postavitvi zastopa manjša plastika, poimenovana Drobne sanje, z dnem 23. 1. 2021 pa se je v spodnjih galerijskih prostorih odprla občasna razstava s Smerdujevimi osnutki za kiparska dela. Ker je njegov opus raznolik, se bomo tokrat osredotočili na malo plastiko, ki je tudi njegovo najzanimivejše delo.
Kot rečeno v uvodu, se bomo danes osredotočili na intimno plastiko malih formatov, monumentalne javne spomenike pa bomo pustili za kdaj drugič. Omenjena razstava v Narodni galeriji nam na ogled daje nekaj več kot 30 kipov v glini in mavcu. Kaj so pravzaprav ti osnutki? Vemo seveda, da se kiparji ne lotijo dela z danes na jutri, temveč se najprej temeljito pripravijo. Ne samo skice na papirju - tudi osnutki so del priprave. Osnutkov za en sam kip je seveda lahko ogromno in navadno niso preveč natančno izdelani oziroma so tisti najzgodnejši manj dodelani, kasnejši pa so bolj natančni in tudi že lahko večjega formata.
Kakšna je razlika med osnutkom in končano produkcijo? Primerjajte spodnji fotografiji in podatke pod njima.
 | ||
| Drobne sanje, 1962-1963, patiniran mavec, 30 x 45 x 17 cm, sign.: ni. | |
 |
| Drobne sanje, 1962-1963, marmor, 31,5 x 47 x 17,5 cm, sign. spr. na podstavku: SMERDU x |
Morda se nam zdi samoumevno, da v kipih lahko prepoznamo osebnost (karakter) osebe, a v resnici se prav tu pokaže nadarjenost umetnika. Ne gre le za to, da zna umetnik (tu govorimo lahko tudi o slikarju, ne le o kiparju) prepričljivo upodobiti telo, preko mimike, kretenj, drže telesa mora pokazati tudi duševnost upodobljenega. Pri portretih pride to še bolj do izraza. Kaj počne upodobljenka? Kaj razmišlja ob tem? Ker smo radovedne sorte, nas gledalce vse to zanima.
Smerdu, Dekle, ki zbira misli, 1961, patiniran
mavec.
Ivan Meštrović, Kontemplacija, 1924.
Smerdu, Ležeča z vencem (Pomlad), 1957.
Ivan Meštrović, Na počitku, 1933.
Frančišek Smerdu je odlitek za Ekvorno je naredil že leta 1957 in jo poimenoval Ležeča z vencem. Smerdu je bil mojster prikazovanja intimnega tudi v javnih plastikah.
*
Kaj pa druži Frančiška Smerduja in Jakoba Savinška,
o katerem smo govorili konec decembra? Smerdu je bil Savinškov profesor na novoustanovljeni
Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Mlajša generacija bodočih
umetnikov sedaj ni več študirala v tujini (recimo v Zagrebu, kjer je študirala večina njihovih profesorjev), temveč so lahko študirali v domovini. Potegnemo
lahko torej črto vse od Meštrovića preko Smerduja do Savinška. Morda lahko tu
ponovno opozorim na Savinškovo malo plastiko Noseča iz leta 1949 ali pa na Portret
Mile Kačičeve iz leta 1949, kjer pesnico vidimo popolnoma zatopljeno v svoj
svet (intimizem!). Klik za povezavo do članka o Jakobu Savinšku in njegovem delu!
*
Zaenkrat še ni znano, do kdaj bodo dela na ogled, v
teh razmerah je žal vse negotovo. #kovid Če bo galerija odprta na Kulturni dan 8. 2.
2021, vsekakor ne pozabite obiskati njenih spodnjih prostorov! Razstava je vredna ogleda tudi zato, ker je Smerdujevo malo plastiko (pa čeprav "le" osnutke) redko videti: gre za izredno občutljive materiale, veliko pa je tudi porazgubljenega.
Več o razstavi: https://www.ng-slo.si/si/razstave-in-projekti/razstava/francisek-smerdu-1908-1964?id=4858
[1] Govorim o razstavi z naslovom Ivan Meštrović. Telesnost in erotika v kiparstvu (13. 2. 2018 – 20. 5. 2018).
Komentarji