Slovenski bienale ilustracije spremljam že od leta 2012, to je tudi leto, ko se je začelo moje sodelovanje s Cankarjevim domom, kjer še danes delujem kot galerijska vodička. Na vsaki dve leti se lahko obiskovalci čudimo kvaliteti slovenske ilustracije in ja, vsakič znova ugotavljamo, da se definitvno lahko kosamo s svetovno ilustratorsko produkcijo. Letos je bilo prijav 144, žirija, ki so jo sestavljali dr. Tanja Mastnak, Gregor Dražil, Hana Stupica, Ivan Mitrevski, Katarina Hergouth, pa je izbrala 69 avtorjev. Letošnji bienale je v znamenju pelikana Lile Prap, saj je na 14. bienalu prejela glavno nagrado za svoje delo. Vhod v galerijske prostore Z odprtja razstave S tiskovke Tudi to leto so bile podeljene nagrade in sicer je Nagrado Hinka Smrekarja prejela Ana Zavadlav za ilustracije, nastale v tehniki oglje in suhi pasteli, za knjigo Italijanske pravljice 1 Itala Calvina. Menda gre za precej strašljive zgodbe, ki pa jih ilustracije naredijo bolj prijazne in privlačnejše za otrok...
7. julija 1942 so se Matej Sternen, France Stele in Ante Gaber pogovarjali o nastanku slike, ki jo danes poznamo pod naslovom Sejalec. Stele je povzel zgodbo: "Gaber, njegova žena in Grohar so naredili izlet k Sv. Andreju. Pri Šinku in Župcu (mežnarju) so pili jagodovec. Župec je rekel, da mora sejat, oni pa so pri cerkvi počivali. Ko je Grohar zagledal sejalca proti nebu, je rekel: "Tega bom namalal." Odločili so se, naj bo za ozadje Kamnitnik." To je bilo že leta 1905. Ivan Grohar, Sejalec, olje na platnu, 1907. Na ogled v Narodni galeriji, v lasti Moderne galerije. Po opisih kolegov sodeč, je bil Ivan Grohar (1867-1911) predvsem slikar nekakšnega trenutnega navdiha, trenutnega razpoloženja, ki se ni veliko menil za formalna, kompozicijska in nasploh teoretska vprašanja. Vseeno pa se je pri sestavljanju motiva kmeta, ki seje dobro seme po slovenski zemlji, konkretno pripravil. Za pomoč je prosil prijatelja Avgusta Bertholda (t.i. petega impresionista), da je pos...